Watt in vreme – norveški lov na rekord

Vsak strasten cestni kolesar bi moral vsaj enkrat v življenju doživeti legendarno preizkušnjo Trondheim–Oslo. Že od leta 1967 se konec junija, ob času belega poletnega sonca, na 540-kilometrsko pot odpravi do 5.000 kolesarjev. Gre za enega najzahtevnejših maratonov na svetu. Najboljši ga končajo v približno 13 urah, s povprečno hitrostjo okoli 42 km/h – rezultat, ki ga je mogoče doseči le v popolno uigrani ekipi.

Najuspešnejši klub zadnjih dveh desetletij je Oslo Rye, ki se leta 2015 ni zadovoljil zgolj z zmago – želel je tudi absolutni rekord. Ključ? Wattno voden trening in popolna ekipa.

Moč ekipe – od posameznika do kolektiva

»Za rekord je treba voziti več kot uro hitreje – povprečje dvigniti na 44 km/h. To je čisto druga dimenzija,« pravi veteran dirke Axel Fehlau, ki je Trondheim–Oslo prevozil že več kot dvajsetkrat, na vseh mogočih kolesih.

Pri ekipni vožnji gre za ekstremne intervale: v ospredju posameznik redko pritiska pod 450 W, zadaj v zavetrju pa lahko prihrani moči pri 45 km/h. Toda tudi v zavetrju zdržati 13 ur ni majhen dosežek.

Trener Björn Geesmann s svojim inštitutom Staps vodi fiziološke teste in treninge. Norvežane opisuje kot »prave Vikinge« – visoke, močne, vajene treninga na trenažerjih. Njegov cilj: dvigniti povprečno moč na anaerobnem pragu iz 3,5 W/kg na 4,0 W/kg. To pomeni okoli 310–320 W za posameznika – vrednosti, ki odločajo o rekordu.

Kako se vozi Trondheim–Oslo na rekordni ravni

Recept za hitrost? Disciplina in strategija:

• Minimalna moč na čelu: tudi navzdol ekipa ne pade pod 280 W.
• Kratek postanek: največ dva, vsak pod minuto in pol – kot boks postanek v F1.
• Podpora na cesti: spremljevalec na »turbo kolesu za peko kruha« vozi ob ekipi z zalogami hrane in pijače.
• Oprema: aero kolesa, enodelni dresi, časovnotekaški dodatki.

A ključna je tudi aerodinamika položaja. »Kaj ti pomaga aero čelada, če sediš narobe?« opozarja Geesmann. Zato se testira drže, a vedno s kompromisom med hitrostjo in udobjem – saj mora biti položaj vzdržen 12 ur ali več.

Taktika ekipe in wattni razpored

Ekipa se razdeli v manjše skupine, vsaka prevzame svojo vlogo v določenih etapah. Naloge so jasno določene, izražene v wattih.
Primer: en kolesar začne resno vleči šele po 350 km, a do takrat vsakih nekaj minut išče zavetrje in regeneracijo. Vse se računa, vse se meri – prava matematika moči in utrujenosti.

Ob koncu lahko dirka postane prava izločitvena vožnja. »Če lovimo rekord, zadnjih 100 km vozimo tako, da ostane samo še 10–11 ljudi,« razlaga Fehlau.

Vreme – zadnji nasprotnik

Ne glede na trening, strategijo in opremo – odločilno vlogo ima še vedno vreme. Trondheim–Oslo slovi po nepredvidljivem vetru in dežju. Najbolj kritična točka je Dovrefjell, gorski prelaz na 1.000 metrih višine, kjer se vreme lahko spremeni v minuti.

Leta 2015 so organizatorji dodali še dodatnih 8 kilometrov proge. »To je 0,6 km/h počasneje!« je bentil Fehlau, medtem ko je trener Geesmann že preračunaval, koliko dodatnih wattov bo to zahtevalo.

Sklep – popolna sinteza ekipe in narave

Trondheim–Oslo ni samo kolesarska preizkušnja – je šola ekipnega duha, kombinacija psihologije, taktike, treninga in surove moči. Ko vse deluje usklajeno, ko 30 ljudi diha in vrti pedale kot eno, potem se rodi možnost za rekord.

Toda zadnjo besedo ima vedno narava. Le če se močne številke v vatih ujemajo z ugodnim vetrom in dobrim vremenom, lahko nastane čudež hitrosti – in rekord, ki se bo zapisal v zgodovino.